Skip to content

Zgodbica….

Danes sem imel namen povedati zgodbo kako je, če visiš ob polnočnem svitu lune z roba žlebu in upaš, da ne bo nikoli več vzšlo sonce ker si v resnici ledena sveča.

Pa, da ne bo izzvenelo tako prekleto butasto tole z ledeno svečo naj vam dokažem, da smo v resnici vsi mi kakor ledene sveče na tem svetu. Vsi mi smo na našem začetku postavljeni v prostor v katerem nas zunanji vplivi oblikujejo v tisto v kar bomo zrli nekega dne nezavedajoč se tega v poznih zrelih letih. Podobno kot z nami se dogaja z ledeno svečo. Nobene pretirane bistvene razlike ni. Ravno tako zraste v prostoru obliko ji tako ali tako določijo kapljice, ki polzijo čeznjo proti tlom. In potem, ko končno zraste dovolj velika takrat posije sonce in zleti tudi sama za kapljicami proti tlom. Ravno tako je z človekom preje, ko dosežeš vrh svoje evolucijske stopnje preje sledi kapljicam v tla. Recimo, da je v grobem res tako.

Danes sva z mojo prijateljico svečo, ki že kak mesec visi z žlebu pred mojim oknom zamenjala vlogi. Prilepljen sem na mestu zrem proti tlom in čutim kako me ledeno hladne kapljice božajo po telesu in nemo drsijo preko mene. Sploh me nič ne sprašujejo ali se me smejo dotikati ali smejo potovati preko mene? Z vsako kapljico katera zdrsne preko mojega telesa sem bliže svoji usodi in s tem bliže zemlji. Počasi nedolžno božanje kapljic postane monotono drsenje vode preko mene. Sploh me ne gane več. Počasi postanejo vse stvari okrog mene tako tope in monotone, da sploh ne čutim ničesar več. Popolnoma sem otopel na vsa draženja. Iz golega dolgočasja začneš opazovati svet okrog sebe. Začnem opazovati luno kako nemo beži za rob zemeljske krogle. Prvi svit prereže neskončno temo nebesnega svoda. Prikažejo se prvi trdi obrisi hiš v katerih, kakor v zvezdni noči utripajo luči. Iz snežne odeje se prikažejo trave. Prav počasi svet okrog mene začenja dobivati barvno podobo. Na plano prilezejo tudi tri ptičice, ki se usedejo poleg mene in se začno nastavljati sočnim žarkom, ki jih v tem hladnem jutru čisto narahlo boža z svojimi žarki. Sedijo poleg mene in se me prav nič ne bojijo. Polepšale so mi jutro. Nehote mi je njihovo čebljanje ušlo v ušesa. Zanimivo jih je poslušati. Najmanjša med njimi tista z temnimi očki se hvali, kako je izpred strašila sunila dva zrna enega pa, da je žal morala pustiti tam ampak bo šla nekega dne iskati tudi tistega. Drugi dve mi izgledata kakor sestri ena nenehno šviga z svojimi očki naokrog in opazuje svet okrog sebe, tako igrivo mi deluje. Medtem, ko njena sestrica deluje kakor njena mati. Pozorno jih opazuje in jima kdaj pa kdaj vskoči v besedo. Močneje, ko sije sonce bolj in bolj zgovorne so medtem, ko se jaz ne morem rešiti iz vedno močnejšega objema svojega ledenega oklepa. Sprašujem se zakaj nisem ptica potem bi lahko čebljal skupaj z njimi. Vedno močnejša je moja želja, da bi se jim pridružil tam gori. Začenjam razumeti ledeno svečo. Dlje ko tako brezbrižno visiš tam gori in ko strmiš svoji usodi naproti. In dlje kot puščaš, da ti vsakodnevne malenkosti otopijo čute, težje je spoznati kaj zamujaš. Vedno debelejši oklep te obdaja in na koncu ti v življenje posije sonce. In takrat se zgodi tisto kar najmanj pričakuješ. Začneš slediti kapljicam proti tlom in ko leti še zadnji kos tvojega ledenega telesa proti tlom takrat veš, da je vsega konec. Zbogom predrage moje ptičice vidimo se v kakšni drugi obliki ob kakšnem drugem času in prosim vas oprostite mi ker nisem zbral dovolj poguma, da bi vas ogovoril. Tisti trenutek mi je bilo dovolj le opazovati iskrice v vaših očeh.

Scroll Up