Ležim v travi …

… pod staro bukvijo in zrem v listič, ki osamljen na vejici plapola v vetru. Opazujem njegov ples, enkrat je podoben divjemu plesu, spet naslednji trenutek je podoben eleganci angleškega valčka. Nekako čutim, da sva si mogoče na nek čuden način malce podobna, enkrat sva lahko pri svojem početju tako divja in strastna drugič sva lahko tako ljubezniva in nežna. Ko tako ležim v travi in zrem v nebo in slišim kako odteka čas mimo mene, začutim rahlo sapico, ki me nežno poboža po obrazu in mi nariše na utrujeni obraz izraz svežega jutra. Počutim se odlično. V srce se mi je vrnila mladostniška radost do življenja. Zopet sanjam svoje sanje in nič več na tem svetu mi jih ne bo vzalo. Boril se bom zanje. Sapica pa me še vedno neutrudno boža po obrazu in mi drsi skozi lase. Listič nad menoj še vedno plapola v vetriču. Vračajo se trenutki, za katere se splača živeti. Videl sem angela, si ga ti že kdaj? Še ne, ustavi se in začni ljubiti samega sebe šele takrat boš lahko ljubil nekoga drugega in tudi angela boš nekoč lahko spoznal.