No ja no….

…..opotekajoč, se zavedem samega sebe sredi peščenega vesolja peska. Sonce mora biti po občutku vročine visoko na nebu toda tega ne vem zagotovo, potipam si oči in ugotovim, da so dejansko odprte le vidim ne več. Vse kar vidim je močna bela svetloba, ki mi razjeda oči. Teža sončnih žarkov bi se lahko primerjala s pritiskom vagonov na lokomotivo, ki se ustavlja na železniški postaji. Dobesedno tišči me k tlom. Želim si pogoltniti slino, ko ugotovim, da mi je vse kar bi lahko pogoltnil kosmat in otečen jezik, ki mi je obtičal v suhih ustih. Pomislim na vodo. Prekleto le kje sem jo izgubil? Prekleto kako sem sploh prišel sem? Nič več mi ni jasno, sesedem se na rit. Oči me začnejo peči, ko da pravzaprav jokam vendar mi solze ne tečejo po licu kakor običajno. Z rokami si grem skozi lase in pomislim na vodo. Na kristalno čisto vodo. Na mrzle gorske tolmune, ki tiho žuborijo skozi gozdove, ki dišijo po jutranjem dežju… o hudo…